Novice

Zgodovina stranke SDS na državni ravni do osamosvojitve Slovenije

2. junij 2006 petek

 ... vir: Miran Zver, 100 let Socialdemokracije 
.... v tem času se je SDS imenovala še Socialdemokratska stranka Slovenije 

ZAČETKI SOCIALDEMOKRACIJE NA SLOVENSKIH TLEH 

 Prvi pomembnejši politični premik v naši zgodovini prav gotovo predstavlja program ZEDINJENJE SLOVENIJE, ki je bil sestavljen že leta 1848. Program je temeljil na zelo pomembnih načelih, ki so v glavnem temeljili na osamosvojitvi Slovenije. Tedanji slovenski izobraženci so želeli z njimi Evropi izraziti voljo slovenskega naroda, da želi postati samostojen član evropske družine. Da bi pokazali, da mislijo resno, so organizirali konec 60.let prvi shod slovenskega ljudstva. Na shodu so sodelovali Slovenci najrazličnejših socialnih stanov. Na shodu so jasno izrazili zahtevo po združitvi vseh slovenskih dežel v avtonomno zedinjeno Slovenijo, enakopravnost slovenskega jezika, možnost slovenskega višjega šolstva, ipd.
 V 70 letih sta se na Slovenskem že ločili dve politični struji :

• liberalci, ki so zagovarjali potrebo po industrializaciji in gospodarskem razvoju ter lastni svobodi,  
• katolicisti, ki so propagirali katoliško vero in tradicionalne vrednote slovenske kulture.

 Sredi spopada teh dveh političnih struj se je pričelo na slovenskem konec 19.stoletja rojevati povsem novo politično gibanje, ki ni bilo zadovoljno ne z eno in ne z drugo politično strujo. To gibanje se je najprej pojavilo v Nemčiji leta 1869. Tvorili so ga predvsem obrtniki in delavci, imenovali pa so se socialdemokrati.
 V Sloveniji zasledimo prve začetke tega gibanja v industrijskih mestih že leta 1867.

Leta 1868 se je v Ljubljani ustanovilo izobraževalno društvo tiskarjev. Društvo so tvorili obrtniki, delavci in predvsem železničarji. Ker je društvo s svojimi prispevki v lastnih časopisih in revijah resno konkuriralo vladajočima političnima slojema, sta ti dve struji, ki sta imeli v rokah oblast, pričele pripadnike tega društva preganjati in celo zapirati. Prvi, ki je bil zaprt, je bil Franc ŽELEZNIKAR. Železnikar je v svojih govorih in člankih pozival na »punt«. Lepšo prihodnost Slovencev je videl v socialni republiki. To društvo tiskarjev danes označujemo kot prvo organizirano obliko socialdemokracije v Sloveniji, vendar pa je bila njihova organiziranost prešibka, da bi lahko v tistem času krojili vidnejše politične poteze v Sloveniji.

 Društvo tiskarjev s privrženci iz cele Slovenije je 15.avgusta 1896 ustanovilo Jugoslovansko socialdemokratsko stranko (JSDS). Na ustanovnem kongresu so v statutu stranke zapisali, da bo ta stranka »stranka svobode in ljudskega napredka« in sestavili tudi njen politični program. V JSDS so bile vključene okrajne organizacije Ljubljane, Celja, Zagorja, Idrije, Trsta in Novega mesta.

 Leta 1888 je bil podoben ustanovni zbor v Hainfeldu v Avstriji, kjer so ustanovili socialdemokratsko stranko Avstrije, katere člani so bili tudi socialdemokrati spodnje Štajerske iz Slovenije. Avstrijski socialdemokrati so slovenskim privržencem tega gibanja dovolili včlanitev v JSDS šele leta 1909.

 Kljub delitvi socialdemokratov na Slovenskem (na avstrijske in jugoslovanske) pa so tako eni kot drugi nastopili leta 1897 na prvih deželnih volitvah, kjer niso bili preveč uspešni. Podatek je pomemben zaradi dejstva, ker je slovenska socialdemokracija na teh volitvah nasploh prvič  organizirano nastopila.

 IVAN CANKAR IN ČAS ZORENJA SOCIALDEMOKRACIJE

 Leto 1907 lahko označimo kot prelomno leto vzpona socialdemokracije na Slovenskem. Tega leta so namreč znova potekale deželne volitve. Kot kandidat socialdemokratske stranke se je volivcem predstavil Ivan CANKAR. Na volilnih shodih je govoril o kulturi, o socialnem položaju, o demokraciji, o veri, itd. Na komičen način je opisoval katoliciste in liberalce, ni pa prizanesel niti napačnim potezam svojih predhodnikov. Predvsem je opozarjal na dejstvo, da v letih pred njegovim vstopom v socialdemokratsko stranko, stranka ni videla ljudstva, zato ljudstvo ni videlo nje. Na teh volitvah je stranka dobila kar 7% volilnih glasov, kar je predstavljalo velik dosežek glede na prejšnja leta.

 Cankarja uvrščamo med stebre socialdemokracije na Slovenskem, saj je z mnogimi političnimi črticami, glosami, poročili in drugimi prispevki, ki jih je leta 1907 objavljal v dnevnem tisku, poskušal slovenskemu ljudstvu, predvsem pa slovenskim učenjakom zbistriti njihov pogled na položaj Slovenije v Evropi. V svojih delih je poudarjal, da mesto Slovenije ni v Avstriji, kot so zagovarjali liberalci, še manj pa v Jugoslaviji, kot so to zagovarjali stari socialdemokrati ( ustanovitelji JSDS ).

 V enem od spisov je Cankar napisal, da so si bivši jugoslovanski narodi po krvi bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi pa so si povsem različni . Vse tiste, ki ne mislijo tako, je označil za strahopetce, ki bi radi svoj narod prodali . Poudarjal je, da tako kot posamezni človek je tudi stranka živo bitje, ne mrtev kamen, raste in razvija se z narodom, iz katerega se je porodila. Življenje naroda je njeno življenje, trpljenje naroda je njeno trpljenje, moč naroda je njena moč. Če se tega ne zaveda, se sama izlušči iz naroda in postane tujec v domači hiši.
 Cankar je s temi besedami pozival razumnike k osamosvojitvi Slovenije v obliki samostojne Republike, ki pa mora biti povezana z drugimi narodi. Menil je, da je prišel konec tistih časov, ko so tujci Slovence poniževali, tako da smo še sami verjeli v svojo neznatnost in nemoč.

 V začetku 20. stoletja velja omeniti še leto 1909. Tega leta so se namreč v Ljubljani zbrala vodstva socialdemokratov Slovenije, Hrvaške, Bosne, Češke in Avstrije. Kongres je zakopal slovensko socialdemokracijo v globoko brezno, katere dno se je pokazalo nekaj let po podpisu sporazuma. Stari socialdemokrati so namreč podpisali sporazum , ki je temeljil na dejstvu, da se naj vsi jugoslovanski narodi združijo v en narod ( Kraljevino Jugoslavijo-čisto nasprotje z njihovimi načeli). S tem so prekršili vsa načela, ki so jih toliko let gradili, s tem so tudi pokopali idejo o samostojni Sloveniji.

 ALBIN PREPELUH IN NARODNA SMER

 Ravno zaradi podpisanega sporazuma starih socialdemokratov leta 1909 so mladi socialdemokrati izstopili iz JSDS. Tako se je slovenska socialdemokracija na začetku 20.stoletja razdelila:

• na narodno usmerjeno socialdemokracijo, v katero so spadali mladi socialdemokrati, 
• na socialdemokracijo podrejeno tujim vplivom, ki so jo sestavljali stari socialdemokrati.

 Prvi so zagovarjali samostojno Slovenijo, drugi pa so Slovenijo videli kot nujni del večje tuje države, saj po njihovem Slovenija ne bi mogla konkurirati razvitejšim državam in bi zelo zaostala za njimi, v tistem času pa ni imela preveč razvite industrije.

V strujo mladih socialdemokratov je zraven Cankarja spadal tudi Prepeluh, ki je predvsem razmišljal o pomenu demokracije. Prepeluh je glede demokracije zapisal: »O demokraciji lahko govorimo le v primeru, ko vlada skladnost med upravno in družbeno močjo. Če je v njunem razmerju preveč nasprotja, govorimo o diktaturi«. Opredelil se je predvsem na boljševizem, ki ga enači z diktaturo, kljub temu, da je tedaj boljševizem veljal kot oblika demokracije. Boljševizem je hotel odpraviti tedanji državni aparat, vendar pa je ob tem uspel le zamenjati staro oblast z novo.
  Obtožil je velikosrbe, da so krivi za razkosanje Slovenije, zavzemal se je za samostojno Slovenijo. Prepeluh je v svojih člankih razlagal, da so se Slovenci, Hrvati in Srbi dolga stoletja razvijali neodvisno eden od drugega, zato se med seboj zelo razlikujejo tako po kulturi kot po politiki gospodarjenja, saj so imeli zelo različne gospodarje: Nemce, Turke, Madžare. Zelo je nasprotoval komunizmu, ki se je razvil in širil v Srbiji ( iz Sovjetske Zveze ) in je temeljil na povsem drugačnem programu ( polaščanje drugih ozemelj ). Opozarjal je, da potrebujemo nekakšno zunanjo silo, ki bo omogočila majhnim narodom, da bodo lahko spet zadihali.

Prepeluh je med drugim tudi zapisal : »Slovenci smo po svoji zgodovinski usodi zoreli v narod zahodne kulture, ki je vplivala na našo miselnost in na naš narodni značaj. Naša kulturna izročila tako predstavljajo glavnico naše narodne zvesti brez katere ne bi bili, to kar smo«.

 PREUSMERITEV IN ZAČETEK ZATONA

 Leta 1919 so bile v Kraljevini SHS prve volitve. Na teh volitvah so kot kandidati nastopili le stari socialdemokrati, torej člani JSDS, mladi socialdemokrati pa so iz te stranke izstopili, saj je bil njen program preveč  komunistično usmerjen. JSDS je dosegla kar soliden rezultat. Kot stranka je zmagala v Sloveniji in Vojvodini, po vseh drugih pokrajinah pa so prevladovali komunisti. Jugoslovanski parlament je bil sestavljen iz 11. članov JSDS in kar 58. članov komunistične partije.
 Po ustanovitvi Komunistične stranke sta na področju tedanje Jugoslavije delovali dve socialdemokratski stranki :

• slovenska socialdemokratska stranka JSDS
• socialdemokratska stranka Jugoslavije SDSJ

 SDSJ je imela svoje pristaše v Hrvaški, Bosni in Hercegovini in Vojvodini.
 Leta 1921 so v Beogradu ustanovili Socialistično delavsko stranko Jugoslavije, katere del je takoj postala SDSJ, kasneje pa se ji je priključila še JSDS, ki pa se je morala preimenovati v Socialistično stranko Jugoslavije za Slovenijo (SSJ za Slovenijo). Na tak način so stari socialdemokrati, ne da bi se tega prav zavedali, zapravili še zadnjo obliko samostojnosti. SSJ za Slovenijo je vodil Milan KORUN, ki je bil naklonjen povezovanju s KP (komunistično partijo). V tem času je del starih socialdemokratov uvidel, da se je pričela oblikovati velika Srbija, z velikim vplivom po vsej Jugoslaviji, zato so izstopili iz SSJ za Slovenijo.

 Leta 1923 se je SSJ za Slovenijo povezala s komunisti in ustanovila Socialistično stranko delovnega ljudstva (SSDL). V novi stranki so bili stari socialdemokrati v podrejenem položaju. Ker so nasprotovali komunističnemu enoumju, so jih ti postopoma izključevali iz SSDL. Iz kadrovsko močno načete SSJ za Slovenijo je končno izstopilo veliko Slovencev z Milanom Korunom na čelu. Zopet so obudili stare frakcije v Ljubljani ( priključili so se mladim socialdemokratom ), v Mariboru, v Celju , itd. Pričeli so izdajati časopise in se organizirali v društva po pokrajinah, niso pa se uspeli povezati. Kljub vsemu predstavljajo ta društva v tistem času najmočnejšo gibanje socialdemokracije na jugoslovanskem področju.

 SSJ za Slovenijo se je teh frakcij ustrašila in jim je prepovedala izdajati časopis. V javnosti je smela delovati le SSJ za Slovenijo, ki pa so jo v tistem času napolnili s člani, ki so bili blizu SSJ. Vodil jo je Josip PETEJAN, sedež pa je imela v Celju. Na volitvah leta 1925 so tako neorganizirani in razdrobljeni socialdemokrati dobili le en mandat v Jugoslovanskem parlamentu.

 TRIDESETA  LETA - ČAS  ZAMUJENIH  PRILOŽNOSTI

 Leta 1926 je vladala v Jugoslaviji Šestojanuarska diktatura. V tem času je bilo prepovedano delovanje vseh političnih struj. Delovanje so jim dodatno onemogočili z neenakopravnimi volitvami. Če jim niso dovolili politično delovati, pa so jim dovolili delovanje na športnem, kulturnem, sindikalnem in mladinskem področju. To sodelovanje je sredi 30.let pripeljalo do združitve slovenskih socialno-demokratičnih političnih sil v Ljudsko fronto. Ljudska fronta je leta 1935 organizirala prvi večji politični shod v času diktature, na katerem je sodelovalo kar 25 pevskih zborov in 16 delavskih godb (na tem shodu so zahtevali svobodo tiska, govora, združevanja, izboljšanje položaja delavca, demokratične volitve). Na shodu so sodelovali tudi komunisti, vendar iz povsem drugačnih razlogov. Ti so hoteli shod izkoristiti v svojo korist. Tako so o shodu razširjali namišljene in škodljive govorice in dosegli, da je oblast vsak takšen ali podoben shod že v naprej prepovedala (shodi so se morali vnaprej prijaviti).

 Tega desetletja je prišlo tudi do sporazuma med Avstrijci in Rusi o prijateljstvu in nenapadanju, kar je bil razlog da so slovenski socialdemokrati prekinili stike s komunisti.

 Socialdemokrati se v tem obdobju niso bili sposobni politično povezati, ker jim je to onemogočala oblast, komunisti, pa tudi lastna nemoč. Prepeluh in Lončar sta se umaknila, zelo pomemben človek socialdemokracije Kristan pa je odšel v ZDA. Med preostalimi privrženci socialdemokracije ni bilo posameznika, ki bi znal stranko zopet postaviti na trdna tla.

To obdobje je pomembno zato, ker so socialdemokrati uspeli preprečiti vse stike z diktaturo proletariata sovjetskega sistema - bili so proti kakršnikoli prevladi delavskega razreda nad drugimi družbenimi sloji. Njihova velika napaka je bila v njihovem prepričanju, da narodno vprašanje ni bistveno vprašanje njihovega političnega delovanja.

 SOCIALDEMOKRATI MED VOJNO

Socialdemokracija se je med obema vojnama zopet delila v dve ločeni struji:

• socialdemokrati v Slovenski zavezi ( zraven SLS, liberalcev )
• socialdemokrati v Osvobodilni fronti ( zraven komunistov )

Ne eni in ne drugi niso podpirali komunistične ideologije, vendar pa so se jim drugi pridružili zaradi boja proti okupatorju.

 Okupator v začetku vojne ni preganjal komunistov, saj je spoštoval podpisan sporazum med Rusijo in Nemčijo. Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo ( v nadaljevanju SZ ) je komunistična partija napovedala odločen boj proti vsem imperialistom, torej proti vsem nasprotnikom komunizma v Jugoslaviji. Iz tega razloga so bili predstavniki Slovenske zaveze leta 1942 prisiljeni podpisati skupaj s komunisti sporazum o federativni ureditvi Jugoslavije. Slovenska zaveza je imela že pred tem sporazumom pripravljen načrt, ki je temeljil na prevzemu oblasti po vojni v Sloveniji ( njihov cilj je bil najprej končati vojno skupaj s komunisti, saj bi sicer imeli dva nasprotnika, nato pa na demokratičnih volitvah z uspešno zastavljenim programom prevzeti politično oblast v Sloveniji ). Za njihove namene so izvedeli komunisti. Leta 1944 so okupatorjem izdali  skoraj vso vodstvo socialdemokratov.  
 Iz močno razkosane Socialdemokratske stranke so mladi socialdemokrati ustanovili v Ljubljani leta 1944 Narodni odbor za Slovenijo, ki je nadaljeval delo Slovenske zaveze ( prevzem oblasti po osvoboditvi ). Predsednik stranke je postal Franc KREMŽAR, ki je celo poskušal ustanoviti slovensko narodno vojsko, predvsem pa se  je zavzemal za samostojno Slovenijo.

 Zaradi bojazni pred socialdemokracijo je komunistična partija v Sloveniji pripravljala različne mehanizme za uničenje tega gibanja. Po vojni so si komunisti prilastili oblast, vse nasproti misleče pa so dali zapreti ali izgnati v tujino ali celo usmrtiti.
 Tik po vojni niso smele v Sloveniji delovati nobene politične struje,  katerih program bi se razlikoval od političnega programa komunistične partije. Uradno so Demokratične sile v Jugoslaviji lahko predstavljale le stranke, ki komunistom niso bile nevarne: Osvobodilna fronta, Enotni sindikati, Antifašistično gibanje žensk, Ljudska mladina za Slovenijo.

 Komunistična stranka je kot razlog za prenehanje delovanja socialdemokracije navedla nezainteresiranost stranke, češ, da se na volilni prostor sploh ni prijavila in registrirala. Dejansko pa so komunisti ustanovili lastno tajno službo, katere cilj je bil uničiti kakršnokoli politično konkurenco komunistični partiji, nasprotnike pa so mučili, zapirali in preganjali v tujino. Tako si ljudje sčasoma niso upali politično nasprotovati komunistični organizaciji in so raje le nemočno sledili poteku dogajanj.

 PONOVNA OŽIVITEV SOCIALDEMOKRACIJE

 Konec 80. let je Jugoslavija doživela hudo gospodarsko krizo. Delavci so postajali vedno bolj nezadovoljni. Leta 1989 so zato v Litostroju napovedali generalno stavko. Organiziral jo je France TOMŠIČ. To je bil uvod v osamosvojitev RS. Na stavki so zahtevali spremembe v delovanju sindikata. Sindikat bi naj bil politično neodvisen, torej ločen od oblasti. Stavka je bila uspešna. Ustanovili so prvi neodvisen sindikat v Jugoslaviji nad katerim KP ni imela vpliva. Vendar pa je bila pot do uspeha prej težka kot lahka.

 15.12.1987 je Tomšič organiziral Centralni zbor delavcev, na katerega je povabil tudi tuje novinarje. Zbor je želel izkoristiti za ustanovitev nove stranke. Na zboru je zahteval uvedbo demokracije in parlamenta, za katerega pa sta potrebni najmanj dve različni politični opciji. Na tem zboru je zato predlagal sprejetje sklepa o ustanovitvi SDZS (socialdemokratska zveza Slovenije), sklep je bil tudi potrjen. Za predsednika iniciativnega odbora je Tomšič predlagal Franceta Bučarja, ki pa funkcije ni prevzel, saj se ni počutil, kot je sam dejal, socialdemokrata. Kljub temu, da so sklep o ustanovitvi SDZS soglasno sprejeli, pa ta stranka še ni bila pravno priznana.

 Na vrsti je bilo za Tomšiča najtežje leto. Najprej je želel povečati članstvo v iniciativnem odboru in nato s skupnimi močmi doseči registracijo nove stranke. Tomšič je v letu 1988 pridobil mnoge državljane in društva, najprej pa si je pridobil zaupanje Društva slovenskih pisateljev, ki ga je vodil Rudi ŠELIGO in Mladine ter Radia Študent.

 Oblast je želela to gibanje onemogočiti, zato je ustanovila posebne mestne službe, ki so sproti onemogočale vse, kar je bilo kakorkoli povezano z novim gibanjem. Kljub temu so program in prizadevanja iniciativnega odbora, ki ga je vodil sam Tomšič, podprli nekateri pomembni Slovenci iz tujine ( Andrej Magajna, Gorazd Drevenšek, Jože PUČNIK ). Iniciativni odbor je z novimi člani začutil, da se je sposoben enakovredno kosati z ZKS. Tako je decembra 1989 prišlo do javne naznanitve ustanovitve SDZS. V poročilu za javnost, ki ga je objavila Mladina, so objavili svojo ustanovitev in predstavili del svojega programa. S črnim tiskom so zapisali, da zavračajo vsako obliko diktature, podpirajo pa parlamentarno demokracijo.

 Po objavi članka je oblast skušala na vse možne načine preprečiti ustanovitev SDZS. Dva dni se je moral Tomšič pogajati s predstavniki oblasti, slednji so mu naposled le dovolili izvesti ustanovitev stranke, vendar pod pogojen, da mora pisno zagotoviti, da se bo SDZS včlanila v SZDL ( socialistična zveza delovnega ljudstva – del KP ). Le tako je Tomšič smel organizirati ustanovni zbor omenjene stranke. Tomšič je ta pogoj sprejel in ga pisno potrdil, vendar le zato, da je lahko izpeljal ustanovni zbor.

 Ustanovni zbor SDZS je bil končno 16.02.1989 v Cankarjevem domu, kjer so prisotni med drugim sprejeli sklep o zavrnitvi podpisane izjave o priključitvi k SZDL. Mnogi v stranki so temu sklepu nasprotovali, saj so se bali posledic. Vendar je iniciativni odbor problem spretno rešil. Sprejeli so namreč sklep, da bo SDZS k SZDL pristopila v primeru, če se bo za to odločila večina članov. ( Še nekaj mnenj predstavnikov tedanje oblasti: Milan Kučan je recimo na vprašanje novinarjev, kaj misli o novi politični organizaciji v Sloveniji, za Mladino dejal, da so predstavniki te politične »silice« utopisti in da to ni organizacija, ki bi jo morali v bodoče resno jemati).

 Jedro gibanja je bilo Majniško zborovanje na Kongresnem trgu v Ljubljani (nastalo je kot posledica Janševe Majniške deklaracije). Eden izmed govornikov je bil tudi sam Tomšič, zbor pa so namenili protestu proti sojenju četverice, ki jih je aretirala JLA zaradi posredovanja tajnih dokumentov v javnost. Tomšič se je zavedal, da mora simbol Janeza Janše kot simbol trpljenja in svobode uporabiti za razpoznavnost stranke in za predstavitev prizadevanj oz. glavnih ciljev novega gibanja. Zraven protesta proti sojenju je skušal v svojem govoru pojasniti, da je za Slovenijo v Jugoslaviji federacija mrtva in da lahko živi le konfederacija. Poudarjal je, da potrebujemo novo slovensko ustavo in demokratične volitve, zbranim pa je dal vedeti, da bi Slovenci lahko tudi dovolj uspešno živeli v samostojni Sloveniji znotraj Evrope (Mnogi politiki so temu mnenju nasprotovali, ljudstvo pa ga je sprejelo, podprla ga je tudi Zveza socialistične mladine Slovenije. Zaradi občnega mnenja sta kasneje te zahteve podprli kot zadnji še ZKS in SZDL. S tem je bila Majniška deklaracija sprejeta s strani vseh političnih strank v RS).

 SOCIALDEMOKRATI V DEMOSU

 Zelo pomemben član »Nove Socialdemokracije« je bil Jože PUČNIK. Pučnik je diplomiral iz filozofije in književnosti v Ljubljani, nato pa ga je KP leta 1958 aretirala in ga obsodila na 9 let zapora ter ga izgnala na tuje (za KP je predstavljal veliko nevarnost). Udba mu je celo zaplenila diplomo. Pučnik je nato v tujini ponovno študiral, diplomiral in celo doktoriral na univerzi v Hamburgu.

 Leta 1988 je Pučnik prvič izvedel za politično prebujanje v Sloveniji. Tomšiču je poslal pismo, v katerem je izrazil, da se želi v gibanje včlaniti in aktivno sodelovati. Oblast je takšna pisma iz tujine pregledovala in jih uničevala. Tako tudi Tomšič Pučnikovega pisma ni nikoli dobil (bilo je več teh pisem). Pučnik je kljub vsemu uspel navezati stike s SDZS, vendar šele tik pred njeno ustanovitvijo.

 24. novembra 1989 so v stranki SDZS potekale volitve za novega predsednika. Na volitvah sta kandidirala Jože Pučnik in France Tomšič. Tomšič, ki je do sedaj opravljal funkcijo predsednika, nad Pušnikovo kandidaturo v začetku ni bil najbolj navdušen ( verjetno zato, ker je Pučnik živel na tujem in razmer v Sloveniji ni dobro poznal, ljudem pa ga niso poznali). Vendar pa je na volitvah kandidaturo kar sam umaknil, saj je bil Pučnikov program veliko bolj konstruktiven od njegovega.

 Pučnikov politični program je temeljil na ustanovitvi DEMOS-a. DEMOS-ovo bistvo je bila takojšnja odcepitev Slovenije iz SFRJ. Koalicijo DEMOS so pod Pučnikovimi prizadevanje ustanovile 27.11.1989 naslednje stranke:

• Slovenska demokratična zveza ( SDZ - kasneje DS )
• Socialdemokratska zveza Slovenije ( SDZS - sedanja SDS )
• Krščansko - socialna zveza ( KSZ - kasneje SKD, danes N.Si )
• Kmečka zveza ( KZ - sedanja SLS )

 Vse te stranke so bile v opoziciji. Opozicijo je predstavljalo tudi Društvo slovenskih pisateljev, ki pa se DEMOS-u ni pridružilo zaradi njihovega predsednika Toneta Pešaka, ki je zagovarjal postopno osamosvojitev Slovenije.

 Program te prve koalicije slovenskih pomladnih strank je temeljil na programu stranke SDZS. Ustanovili so koalicijo po formuli 3+1, saj se kmečka stranka, ki jo je tedaj še vodil Ivan Oman, ni povsem strinjala s programom DEMOS-a. Zagovarjala je postopno osamosvojitev Slovenije, druge tri stranke pa takojšnje.  

 V letu 1990 so si stranke nadele nova imena. Tako se je SDZS preimenovala v Socialdemokratsko stranko Slovenije, katere kratica je tedaj dobila obliko SDSS. Istega leta je bila ustanovljena tudi Socialdemokratska mladina Slovenije, ki je že marca leta 1990 izdala v reviji Mladina pobudo, imenovano SVOBODA ZA SLOVENIJO, s katero je zahtevala referendum za samostojno Slovenijo.
 24. februarja 1990 je SDSS organizirala prvi redni kongres socialdemokratov. Na kongresu so v program zapisali zelo pomembne zahteve: uveljavitev nove slovenske ustave, vrnitev slovenskih vojakov iz vojašnic izven Slovenije in osnovanje slovenske vojske ter prenehanje sodelovanja naših predstavnikov v predsedstvu SFRJ. Slednje se je čez čas tudi zgodilo. Predstavniki RS so v jugoslovanskem parlamentu zahtevali ureditev SFRJ v zvezo republik po vzoru ZDA (vsaka republika bi bila država zase, skupna bi bila le vojaška zaščita in gospodarsko sodelovanje), vendar so jih predstavniki drugih narodnosti ignorirali, zato so zapustili parlament in se v njega niso nikoli več vrnili, njihov odhod je bil pospremljen s ploskanjem in posmehovanjem.

  08.12.1990 smo Slovenci končno dočakali prve samostojne demokratične volitve. Volili smo predsednika predsedstva in člane predsedstva Socialistične republike Slovenije. Predsedniške volitve so zahtevale drugi krog volitev, v katerega sta se uvrstila Milan Kučan ( predsednik SRS, član ZKS ) in Jože Pučnik ( SDSS ). Volitve je dobil Milan Kučan s 58,59% glasov, Pučnik jih je dobil 41,41%, kar je bilo glede na to, da je dobro leto dni deloval v slovenskem političnem prostoru, zelo zavidljiv rezultat ( na drugih dveh predsedniških volitvah se Kučanu ni uspel tako približati noben protikandidat, celo nasprotno, Kučan je vedno dobil volitve že v prvem krogu ).

  Na volitvah za skupščino RS so stranke slovenske pomladi nastopile kot koalicija DEMOS in tako zmagale na prvih svobodnih volitvah ( stranka SDSS je takrat dosegla 7,8% vseh glasov ). Koalicija je sprejela sklep, da postane mandatar predstavnik tiste stranke, ki bo na volitvah dobila največ glasov. To je bila presenetljivo stranka SKD, ki je dobila preko 18% vseh glasov. SKD na tak izid volitev ni bila pripravljena in ni imela pripravljenega kandidata, ki bi lahko takoj prevzel mesto mandatarja. Tako je DEMOS za to funkcijo predlagal Pučnika. Slednji se je zaradi koalicijskega sporazuma še enkrat glede tega pogovoril s predsednikom SKD Lojzetom Petrlejem. V tem razgovoru se je Petrle odločil, da bo sam prevzel delo mandatarja. Pučnik njegovi odločitvi ni nasprotoval. Petrle mu je obljubil, da bo z DEMOS-om trdno sodeloval, vendar je kmalu za tem obljubo pretrgal.

 Na izredni seji 05.10.1990 je vrh SDSS sklenil predlagati vladi plebiscit o slovenski samostojnosti v kolikor SFRJ ne bo dovolila Sloveniji sprejeti novo slovensko ustavo. Stranka SDSS je z odločnim Pučnikom na čelu in z trdo politiko vzbujala med drugimi strankami strah pred nevarnostjo vojaškega napada na Slovenijo tretje velesile v Evropi - Jugoslavije. Tako so marsikatere stranke potegnile s strankami podlegle temu strahu in so poskušali Pučnika diskretizirati, pa tudi sami mediji mu niso  bili preveč naklonjeni. Celo znotraj stranke SDSS so mu pripravljali. Znana je Mošcanska afera. OO SDSS Mostar je prekinil sodelovanje s predsedstvom stranke SDSS. Pučnika in vodstvo so obtožili, da so organizirali fizičen napad na njihovega člana, ker se slednji ni strinjal s politiko vodilnih članov. To zgodbo so na veliko objavljali tudi mediji in tako je ta afera močno škodovala tako ugledu stranke kot samemu predsedniku. V ozadju tega dogodka so bile politične stranke, ki so se bale takojšnje odcepitve, Predvsem pa so zavidali Pučnikovi sposobnosti v procesu osamosvajanja.

 Najhujši udarec je Pučniku zadala SKD, ko je leta 1992 izstopila iz DEMOS-a. Takoj za njimi je izstopila še SDZ, ki se je preimenovali v Demokrate Slovenije, vodil pa jih je Igor Bavčar.

 03. in 04. aprila 1992 je SDSS v Mariboru organizirala II. kongres stranke. Podatek je izrednega pomena, saj se je takrat v stranko SDSS včlanil Janez JANŠA, ki je bil pred tem član DS. Razlog prestopa je bil v tem, da je Janša DEMOS-u predstavil svoj zakon o rekonstrukciji vlade, zakon pa je podprla le stranka SDSS ( zakona ni podprla niti njegova lastna stranka ). Še istega leta je Janez Janša postal predsednik stranke SDSS.

 30.12.1992 je dokončno prenehala delovati koalicija DEMOS-a.

 Leta 1992 so bile druge slovenske parlamentarne volitve. Na teh volitvah je stranka SDSS dosegla slab rezultat. SDSS je dobila pičlih 3,33% glasov. S tem je komaj dosegla mejo vstopa v parlament, dobila pa je štiri poslance in sicer Pučnika - podpredsednik vlade, Janšo - minister za obrambo, Krajnca - minister za promet in zveze, Prunka - minister za manjšine. Mandatar vlade je postal Janez Drnovšek, član nove stranke LDS. Slab volilni rezultat so v stranki SDSS pripisovali slabi predvolilni kampanji, ki je bila levičarsko usmerjena, saj neizkušeni izvoljeni volilni štab, brez Pučnika, ki se je preveč zavzemal za ohranitev DEMOS-a in brez Janše, ki je šele takrat pristopil k stranki SDSS, zahtevni nalogi ni bil kos.

PONOVEN VZPON SOCIALDEMOKRACIJE

 Maja 1993 je SDSS organizirala že tretji kongres stranke. Na tem kongresu je Pučnik prepustil mesto predsednika mlajšim članom stranke. Za mesto predsednika stranke se je potegovalo več kandidatov, vendar je z absolutno večino zaupanje prisotnih dobil Janez Janša, istočasno pa so izvolili precej spremenjeno novo vodstvo. Po volitvah je Janša pozitivno ocenil Pučnikovo delo, očital mu je le preveliko usmerjenost v DEMOS, zaradi česar mu je zmanjkalo časa za boljšo notranjo organiziranost stranke SDSS.

Janša je za Pučnika dejal : »Medtem ko se je Pučnik posvečal širšemu projektu DEMOS-a, so se prvaki drugih strank predvsem posvetili k izgradnji lastnih strank.
 Janša je takoj uvidel, da lahko SDSS na bodočih volitvah uspe le, če bo stranka pridobila na članstvu in predstavila javnosti konkurenčen in napreden program. Stranka je konec koncev morala dobiti trdno strukturo, torej trdni politični prostor, kar pa ji je kasneje tudi uspelo, saj je na prvih lokalnih volitvah leta 1994, na volitvah v mestne in občinske svete, dosegla 14% ( dobila je 406 svetnikov in 25 županov ), leta 1996 je na tretjih parlamentarnih volitvah  v parlamentu pridobila kar 16 stolčkov. Še boljši rezultat pa je dosegla na lokalnih volitvah leta 1998, ko je pristala na drugem mestu. Stranka je razvila mnogo forumov, ki so pokrivali različna področja s stroko.

Hitro rastočo stranko je bilo v tistem času potrebno zvrti. Tako je tedanja koalicija brez SDSS obtožila Janeza Janšo, da je sodeloval v tihotapski aferi z orožjem. Dogodek je znan po imenu Depala vas ( kasneje se je dokazalo, da je bil ves proces že vnaprej zrežiran in nastavljen ). SDSS, ki je takrat sodelovala v koaliciji z LDS in s SKD, je izstopila iz koalicije.

 Janša je po tem dogodku dejal : »Slovenci ne potrebujemo več DEMOS-a, potrebujemo več - koalicijo strank pomladi, ki je sposobna narediti tisto, kar DEMOS-u ni uspelo, potrebujemo koalicijo za Slovenijo in zato je ta Pomlad nujno potrebna.«
 Ta misel se je kratkotrajno uresničila leta 1996 tik pred parlamentarnimi volitvami, ko je tedanja opozicija prevzela oblast. Takoj po parlamentarnih volitvah pa je SLS pristala v koalicijo z LDS in oblikovala skupaj z LDS vlado. Tako je ideja o vladi pomladnih strank morala počakati na zrelejše čase.

 SIMBOL STRANKE SDS

Celostna podoba stranke se je po letu 1995 zelo spremenila. Stranka je dobila nov simbol in kratico. Dokončna sprememba je bila zasnovana tik pred drugimi parlamentarnimi volitvami leta 1996. Simbol stranke je postala rumeno-modra barva. Rumena barva predstavlja nadgradnjo, osrediščenost, humanost in prostranost, modra barva pa jo dopolnjuje in predstavlja perspektivnost in prostost, rdeča vrtnica pa simbolizira socialno kontinuiteto ( nepretrganost ) v razvoju stranke. Kratica stranke SDSS se je preoblikovala v SDS ( kasneje se je preimenovala z vstopom v EU iz Socialdemokratske stranke Slovenije v Slovensko demokratsko stranko in se povezala v skupino sorodnih evropskih strank, ki predstavljajo večino v Evropskem parlamentu) :

 S ( slovenstvo ) - D ( demokracija ) - S ( socialnost )

 V tej svoji troedinosti in krepkim logotipom se izraža trdnost, načelnost in nezlomljivost strankine politike.

 ZAKLJUČEK

 SDS je imela pri procesu osamosvojitve Slovenije zelo pomembno vlogo. Brez njenega prvega predsednika Tomšiča, ki je stranko zopet postavil na noge, brez Pučnikove odločnosti pri samoosvajanju, bi bil ta proces osamosvojitve precej razvlečen. Brez jasne ocene situacije in vojaško-političnih ukrepov Janeza Janše, kot obrambnega ministra RS, bi se kdove kam obrnilo kolo naše zgodovine. Odločnost Pučnika in Janše je povzročila, da se je stranka očistila pro-jugoslovanskih članov in pridobila zelo veliko mladih članov, povprečna starost članov stranke je leta 1996 znašala 34 let.

 OO  SDS  CIRKULANE

nazaj